KAJA URH (SLO)

KAJA URH (SLO)

SOCIAL ENAGAGEMENT

Družbena angažiranost v današnjem svetu postaja vse večja potreba. Zaradi hitrega načina življenja in pomanjkanja vrednot je vložek, ki se pričakuje od ljudi vedno večji. Ti pa niso več sposobni nesebičnega ravnanja, saj vsako dejanje postavijo na tehtnico vrednot in dobička. Pod nadvlado pohlepa in moči izginja sočutje. Prevlada pa nesmiselnost, socialna razslojenost in razdvojenost. Vse to pa se razkriva v dvojnosti groteskno obarvane izpovedi del Kaje Urh.

Idejna zasnova kaže na spopad z virtualno zasičenostjo sodobnih medijev oziroma podob, ki jih le-ti dnevno proizvajajo in pošiljajo v svet. Vedno spektakularnejše fotografije izpodrivajo svoje predhodnice ter jih prekašajo po svoji aktualnosti in interesantnosti. Oboje pa na koncu čaka ista usoda – spletno smetišče ali pa reinkarnacija ter preobrazba v delih, ki sledijo.

Impulzivno nastajajoča dela razkrivajo tehtno premišljeno konceptno idejo, v kateri slika vodi miselni proces ter videnje sveta in njegovega delovanja z vsemi nesmiselno zavezujočimi dejanji. Vedno znova se odpirajo vprašanja ter želje po spoznanju oziroma zavedanju te realnosti, ki meji ponekod že na parodijo. Gre za razkol, za nekakšno dvoumno mišljenje, za prikaz tako zgodovinskega, političnega, religioznega, kot tudi tipičnega dejanja brez globljega pomena. Dejanja, ki nas spremljajo, spreminjajo ali celo izoblikujejo. Kontrastnost le-tega se lahko preliva v nesmiselnosti obeh. Sprašujemo se tako po vlogi in vodilu za enega, kot tudi za drugega. Prepričanje nas vodi v neko dejanje, ki je lahko pogojeno z različnimi vzroki in željami, za katerimi se skrivajo ne vedno razumljivi miselni vzorci. To nam nazorno prikazuje delo “Conqueror” ali osvajalec – zmagovalec. Na eni strani imamo vojni spopad s prelivanjem krvi ter bojem za življenje in smrt. Na drugi strani pa borbo za prestiž in imidž. Pri obeh zgodbah smo tako marionete drugih ljudi in njihovega pohlepa po vedno večjem vplivu in moči ter manipulaciji s katero nas držijo v šahu. Nadaljevanje predhodnega stališča vidimo v sliki “Sheep will rise again”, kjer se prepleta plast ovac in ljudi. Človek je podvržen režimu ali sistemu, v katerem se giba s čredo enako mislečih ljudi ali ljudi, ki v življenju raje sledijo toku, brez večjih posegov v dejanja, ki bi jim omogočila, tisto kar si po tihem želijo, a o čemer ne spregovorijo. Figura, ki izstopa iz ovac pa je tisti kanček upanja, da nekje še nekdo obstaja, ki si drzne to čredo dvigniti iz svoje zaslepljenosti. Tu pa se že poraja vprašanje prihodnosti, ki se odpira s sliko “Future plan” in njene nejasnosti ter realnosti čakajoče v svetu tam zunaj šolskih klopi. A tudi v delih “We can do it” in “The law of the jungle” se vidi dvojnost odziva na neko dejanje, tako odraslega kot otroka. Če v prvem izpostavi odnos zrelih ljudi, ki se s svojim obnašanjem pogosto vračajo na nivo nezrelega in trmastega otroka, pa v drugem kaže ravno nasprotno zgodbo, kaj se otroci učijo od odraslih. Tako eno kot drugo dejanje je seveda nesprejemljivo in vprašljivo. Za konec pa ostane najbolj pereča tema današnjega časa, z vprašanjem multikulturnega sobivanja ter sprejemanja drugačnosti. Sliki “Multicultrole” in “Dress code party” razkrivata realno podobo med dopuščanjem, sprejemanjem, drugačnostjo in nestrpnostjo. Miselnost in prepričanje kot odraz političnega in verskega vprašanja, dopuščata raznoliko kulturno ustrojenost, za katero pa se pogosto skriva nam nerazumljiva ideologija. Kaj torej obleka naredi iz človeka? Je le-ta kot vrednota, zaščita, odraz pripadnosti in mišljenja ali samoumevna rešitev?

Sestava del, zamišljenih kot slika v sliki, kaže na plastenje in spajanje, kot osnovo sredstvo izražanja. Kolažno vertikalno ali diagonalno razmejeno slikovno polje, nakazuje različne pristope stapljanja ali povezovanja zgodb. V raznolikosti trakov, ki členijo sliko vidimo tako ravno odrezane, kot tudi zatrgane sklope. Njihov namen je presevanje in prenašanje utripa dane situacije. Tako je lahko celotno platno, ena sama linijska členitev ali le-delna, kjer izpostavi večjo površino ene slike, z namenom ujeti pravi trenutek, ki bo prevzel našo pozornost. Le-ta nas spominja na črtni sistem, ki je hkrati kot črtna koda. Gre za neko povezavo dela z digitalnim medijem, hkrati pa vnaša z njim v sliko tudi dinamiko, dramatičnost in moč izražanja. Prostor v večji meri nadvladajo figure v celopostavni ali delni izpeljavi, polno plastično opredeljene. V delih tako zaman iščemo izrazitejše izseke pokrajine ali česar drugega kar bi opisovalo prostor v katerem se dogodek odvija. Tako imamo pogosto občutek, da gledamo na povečavo in izsek dogodka. Določeni prostorski element ali arhitekturno ozadje uporabi le v primeru, ko želi zgodbi dodati tisti kanček realne oprijemljivosti. Izbira intenzivne barve, z močno simbolično in pripovedno noto, ki še kaže na pestrost in raznolikost, kateri se kasneje odreče ali jo omeji, v prid sami vsebinski temi.

Kaja Urh v svojih slikah ne obuja samo pozabljenih utrinkov našega vsakdana, temveč le-tem vdihne novo življenje in s tem novo upanje. S prepletom vsebinsko kritične in groteskne note, pa hkrati poda tudi provokativnost, ki za seboj potegne nov val vprašanj. Tako se znajdemo med dvema ognjema in večnim vprašanjem – zakaj?

Melita Ažman

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja