EVA PETRIČ (SLO)

EVA PETRIČ (SLO)

SKRIVNI VRT NA VALOVIH DELTA in SUBDUKCIJSKA CONA

Vsestranska umetnica Eva Petrič je leta 2017 s svojo instalacijo TRANShomoPLANTACIJA prepričala mednarodno žirijo in postala Grand Prix nagrajenka 6. Mednarodnega festivala likovnih umetnosti Kranj. Festival je zaznamovala tema Simbol, znak in barva, s katero pa se srečamo tudi v drugih delih umetnice. Tokrat se kot častna nagrajenka predstavlja v prostorih Male galerije, Likovnega društva Kranj in v kleti Mestne hiše, Gorenjskega muzeja.

Na ogled nam ponudi simbolično obarvano, predvsem pa premišljeno kompleksno delo. Le-ta od gledalca zahteva veliko mero intelektualnega ter povezovalnega dejanja, saj nas preplavi z vtisi raznolikosti in pestrosti, ki jim težko sledimo. Multimedijska umetnica Eva Petrič nas popelje v svoj svet, kjer se izraža s pomočjo različnih novih medijev, prepletajočih se med seboj. Tako se srečamo s fotografijo, videom, instalacijo, performansom, zateka pa se tudi v literaturo. Lahko bi rekli, da ji raznolikost medijev nudi različne pristope, ob pomoči katerih želi komunicirati z gledalcem ter posredovati miselno idejne koncepte, ki jo v tistem časovnem obdobju navdihujejo, prevzemajo in označujejo. Vsekakor pa se v njenem delu vidi izrazit interes po razumevanju in raziskovanju različnih procesov, odnosov ter stanj. Ti so lahko del človeka kot tudi okolja in medsebojnega odnosa, zavednega ali nezavednega stanja ter se v določeni meri naslanjajo na njeno študijsko pot, ki ni vezana samo na vizualno umetnost temveč se podreja tudi psihologiji.

V Mali galeriji se predstavlja z naslovom “Skrivnostni vrt na valovih delta”, kjer se prepletajo dela treh različnih serij. Le-ta so vzeta iz svojega prvotnega konteksta ter umeščena v čisto novo zgodbo. Idejna zasnova v sebi skriva na eni strani stanje globokega spanja, definiranega skozi delta valovanje v katerem se nahaja človek. To je stanje nezavesti, v fazi čiste sproščenosti ter regeneracije, ko naj bi dostopali tudi do informacij v naši podzavesti ter hkrati neko stanje med življenjem in smrtjo. Tu nastopi samo vprašanje, kaj se s človekom v tej fazi dogaja. Na drugi strani imamo vzporednico z naravnim procesom, odvijajočem se v svetu rastlinstva. Vrtnica s cvetom zaznamuje prebujanje, ko le-ta odpade in ostane le-še steblo, listje, trni in spomin oziroma senca tistega, kar je bilo in bo ponovno nastopilo po fazi spanja in regeneracije. Tako imamo krožni proces, ki se neprestano obnavlja dokler dokončno ne nastopi smrt obeh. Skrivnostno dogajanje enega in drugega postavi v metaforični vrt, kjer se odvijajo nenavadne stvari, ki nas vedno znova očarajo ali presenetijo, po drugi stani pa ne razkrivajo skrivnosti, ki si jih tako zelo želimo razvozlati in ostajajo samo naša imaginarna predstava, v katero se zatekamo po odgovore.

V postavitvi “Blooming thorns” ali “Cvetoči trni”, kakor bi lahko prevedli naslov, se srečamo s fotografijami, ki posredujejo občutek zamegljenosti, dvojnosti predvsem pa zasičenosti. Pred nami so kolažirana dela, katerih sled je kot rdeča nit potujoča, čez celotno razstavo. Večplastno delo vsebuje prostorsko fotografijo z ženskim likom, nad katero se razprostira mreža čipk. Ta postaja izrazitejša in izstopajoča ali pa se umika, podreja in staplja s samo fotografijo. Prisotnost in vloga ženske figure ter njen pomen postane uganka, kot tudi simbolika posameznih elementov kot so čipke, zlato jabolko, odgriznjeno jabolko in odvrženi rogovi z živalsko lobanjo. Vse to kliče po svetopisemski zgodbi. Naslovi del in postavitve pa nas vodijo v svet prehajanja, iskanja in spoznanja ter v vmesno fazo, kjer telo lebdi med zemljo in nebom. Stapljanje, prehajanje in ujetost so kot miselni vzorci, ki se prepletajo v statičnosti in dinamiki zamegljenega in prikritega. Umetnica je nepogrešljiv element v vlogi glavnega akterja in tistega, ki išče. Le-to nadaljuje postavitev “Rose Bud” iz serije Rose Garden, kjer se spremeni tehnika dela. Materija čipke postane ne samo vidna, temveč tudi otipljiva lastnost posegajoča iz njenega prostora. Fotografije poleg izseka poslikanega obraza ali figure umetnice v določenem položaju, v katerem drži jabolko in sladkarije, vsebuje še detajl vrtnice, rožni venec, rogove in lobanjo mrtve živali ter ptičjo kletko. Če zaokrožimo zgodbo je tudi tu osrednji medij umetnica, vse kar se nahaja okoli nje, pa so atributno simbolični elementi. Žensko figuro v povezavi z rožnim vencem si lahko razlagamo kot vrtnico v vrtu, je kot simbol plodnosti, zapeljevanja, razcveta in na koncu jo čaka smrt obeležena z rogovi in lobanjo ter črno čipko, ki lahko nadomeščajo, steblo in trnje vrtnice. Kletka z rožo pa prikazuje življenje v ujetništvu in hrepenenje, vse pa omejuje mreža, ki stoji med njima.

Tretji sklop “Sleeping deltas” je zadnja faza v našem krožnem procesu, ki nastaja z manipulacijo in posegom v fotografijo. Je spomin na to, kar je bilo in kar je ostalo, je senca zabeležena v sivih odtenkih. Je kot prostor v prostoru, ki se cepi in multiplicira. Enako pa se dogaja tudi s figuro v njem. Ta z obrisi nakazuje na prvinskost, z barvo pa na poslednjo fazo, ko postane enolična prehodna podoba. Prehaja od temnega do vse svetlejšega tona, ki se počasi izgublja v globini prostorske transformacije. Razcepljenost, množenje in prehajanje je kot stanje v vmesnem nedefiniranem svetu, ki se ga ne zavedamo in ga ne razumemo, a ga podoživljamo vedno znova, kjer se preliva fizična, telesna, čustvena in duhovna plat. Vse to se skriva v Skrivnostnem vrtu na valovih delta.

Drugi del razstave v kleti Mestne hiše Gorenjskega muzeja pa se navezuje na naslov “Subdukcijska cona”. Izraz poznamo iz geologije in se nanaša na spodjedanje tektonskih plošč, oziroma na preoblikovani prelom, do katerega prihaja zaradi premika zemeljske skorje, kot posledice delovanja sil. Sproščanje te energije in napetosti bi lahko povezali s pozitivno negativnim polom in usodno privlačnostjo ter v končni fazi samo vlogo instalacije, ki se podreja obravnavanju ljubezni. Kažejo pa se tudi vzporednice med povezovanjem vseh naravnih procesov.

Asemblaža iz serije “Hematoma” nadaljujeta idejno izpeljavo človeške kože ter njene zaščitne vloge, pri kateri ob poškodbi nastane hematom, od koder izhaja tudi ime. Reakcija ali sprememba je tu kot središčna odprtina, okoli katere se kopičijo in povezujejo komponente starih recikliranih, podedovanih, podarjenih, zavrženih in kupljenih čipk. Tako združeni fragmenti v dve viseči, lebdeči mreži na različnih nivojih, umetnici ponazarjata kožo oceanov in neba. Sta kot živi bitji, podoživljajoči in trepeči v svoji bolečini. Čipke so njuni telesni organi, ki nas v svoji raznolikosti, popolnosti, deformaciji, krhkosti in lahkotnosti opominjajo na drugačnost, povezano v medsebojno soodvisno celoto. Le-to pa dopolni z avdio-video projekcijo, kjer se preigravata dva zvočno-emocijska sklopa: “rad/a te imam” in “sovražim te”.

Instalacija “Subdukcijska cona” se poigrava z mislijo prikaza ljubezni na poseben način, v katerem se zadržujejo emocije, ki jih gradijo medsebojni odnosi in vplivi, ki po eni strani kažejo na neko naraščajočo gmoto pred eksplozijo, po drugi strani pa je le-ta lahko že posledica pretresa in kritičnega dejanja. V katerem se ne omeji samo na človeka, temveč gre v tej zgodbi tudi za odraz njegovih dejanj in odnosa do stvari s katerimi sobiva. Na podlagi česar sklene misel, kar se ljubi se tudi sovraži, kajti brez enega ne bi bilo drugega in obratno. Z avdio sklopom poudari to upanje, da je komunikacija še vedno možna in neizbežna v reševanju in osvobajanju sebe in sveta.

Melita Ažman

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja