VERONIKA VESEL POTOČNIK (SLO)

VERONIKA VESEL POTOČNIK (SLO)

IZPRAZNJENI PROSTORI

Likovni svet akademske slikarke Veronike Vesel Potočnik nam vedno znova odpira vrata otroštva, kjer je vloga domišljije in sanj, kot svet pravljic in umik vanj. Presega meje resničnega in razumskega, je vizija in asociacija, ki sčasoma bledi, prehaja ali postaja čisto nova izpeljava, kot nadgradnja predhodne, a hkrati zaznamovana s tisto tipično idejno zasnovo, v kateri prepoznamo likovni jezik umetnice mlajše generacije.

Pogled na pretekla dela razkriva skupno točko, v kateri je ujeta bivanjska tematika, človek in čas. Človek ima v risbah in slikah Veronike Vesel Potočnik posebno vlogo, je hkrati odsoten in prisoten. Gre za umik fizičnega in prikaz duhovnega ter materialnega dela le-tega. Tako smo včasih opazovali elemente našega intimnega prostora, nahajajočega se na prostem, v naravi, v sklopu nenavadnih kombinacij in kompozicij vsakdanjih predmetov ter delov pohištva. Zdaj pa imamo občutek, da zapuščamo tisto intimno izpoved, ki jo je hkrati navdihovala humorno-groteskna nota ter prehajamo v prostor zunaj te lupine. Postavimo se na mesto opazovalca, ki od daleč ali od blizu opazuje svet, ob katerem kot sama pravi spoznava in razkriva problematiko prenapolnjenega, a po drugi strani izpraznjenega urbanega prostora. Mesta postajajo prostori brezosebnega značaja, saj se zaradi vedno večje množice prebivalstva na posameznih območjih, gradi v nerazumne višine, hkrati pa prihaja do pomanjkanja zelenih površin in prostora, namenjenega medsebojnemu druženju in sproščanju. Ljudje so si kot tujci, ki zaradi zasičenosti in raznolikosti, bežijo eden mimo drugega.

V risbi z naslovom “Pogovor, Iz cikla Vsakdanje stvari” se srečamo z arhitekturnimi kompleksi, ki so del gmote shematiziranih elementov ter členov zgradb. V njih prepoznamo stene, okna, balkone, ograje, združene in preplastene v nerazpoznavno celoto, kamor so vključena tudi prevozna sredstva, kot so avtomobili, avtobusi in tanki ter elementi, ki spominjajo na barikade. Le-ti naj bi ščitili in varovali dostop do zgradbe, ki je kot mesto z vso pomembno infrastrukturo. Risba z dvema izoliranima, v višino segajočima kompleksoma na zanimiv način prikazuje kontrastno odmaknjenost nižje živečih meščanov in tistih, katerih bivanjski prostori se dvigajo visoko v nebo. Gosto naseljeni nižinski predel zaznamujejo temnejši toni in prevlada črne barve nad belino. V višino pa barva bledi ter posreduje videz meglenega učinka. Odpirajo se okna, kjer preseva belina skozi skeletno zgradbo, kot bi nakazovala na manjšo gostoto poseljenosti, ki se sorazmerno z višino spreminja. Nekontrolirano dvigajoča se kompleksa povezuje brv, ki predstavlja neke vrste izolirano vez.

Podobna a bolj prečiščena je risba “Omejitev je nebo”, kjer se srečamo s centralno zastavljeno kompozicijo ter lebdečo zgradbo med oblaki. V njej nam nudi direkten pogled, ki vzbuja občutek zmožnosti letenja, kar pa se že navezuje na sledeči deli Odhod in Selitev. Tudi v teh risbah se mesto nahaja v središču papirja in beline. Arhitekturna kompozicija postaja preglednejša in manj zgoščena. Ogovorijo nas različni odtenki barv, med drugim: oranžna, modra, rumena in zelena, ki popestrijo črno-belo in sivinsko risbo ter jo navdihnejo z življenjem in upanjem, da še ni vse izgubljeno. Ravno ta misel pa nas prešini tudi ob delu “Pisano mesto”, kjer se barve prelivajo v živahni življenjski zgodbi kot utripu mesta, s svojim karakterjem in toplino. Prostorska definiranost in arhitekturna zasnova pa vsebuje še en element v hibridni živali. Slednja je lahko opredeljena samo s krili in je kot del mesta ter dopolnilo naslova. To vidimo v delu “Selitev”, ki slikovno nakaže, kar beseda zapiše. Enako pa bi lahko rekli tudi za delo “Zmaj na sprehodu”, kjer si zmaj z zlatimi krili v prvem planu risbe, ogleduje in raziskuje mesto, nahajajoče za njim.

Simbolika postaja vedno bol izražena in nadvlada tudi delo “Strašno šaljive zgodbe”. Tu se srečamo s prepletom hibridnih živali, arhitekturnih elementov, kot tudi bele tehnike in obleke. Zanimiv je prikaz dela, ki ob pomoči mnogih posameznih listov zaokroži celoto. Le-ti niso novost, saj smo se s podobnim sestavom srečali že pri predhodnih delih, a vendar v manjšem številu. Tako bi v tem lahko videli praktično vlogo ali pa neko zgodovinsko nit oziroma razvojno pot mesta. Slednjo povezuje z industrializacijo in napredkom, ki je botroval temu, da so danes določena mesta samo še del arhitekturnih nebotičnikov, brez tistega simpatično domačega pridiha, ki je nekoč veljal za vrednoto in ponos človeštva. Tako skozi sesalec teče posesana barvitost in življenje iz mest. Pralni stroj kot znak centrifuge in napredka, pa je pretvornik barvnega v črno-belo ter neposredna vez s človekom. Od slednjega pa je ostala samo še bela srajca s črnimi črtami, kakršno vidimo tudi na dinozavru. Hibridna žival s človeškimi lastnostmi v svoji opravi spominja na zapornika in kaže odnos, ki ga ima do mesta pred seboj. Enoličnost pa še dodatno poudari skromna barvna paleta, ki nadaljuje črno-belo ter sivinsko otopelo izpoved, v kateri pa se ne moremo znebiti občutka, da se celota simbolično podreja spoju preteklosti in sedanjosti.

Veronika Vesel Potočnik razkriva pogled na mesta, z vsemi pozitivno negativnimi vrlinami, masovne odtujenosti, nelagodja, a hkrati vznemirljivosti, kjer prevladujejo številke in se izgubljajo imena, kjer prostor nima meja, kjer nastajajo kontrasti in kjer ima domišljija še svoje mesto in je ni zatrla tesnoba in strah pred neznanim. Vse to se odvija v njenem imaginarno zastavljenem, pravljično izpovednem ter simboličnem pogledu, na svet z duhovito groteskno noto velikega otroka.

Melita Ažman

 

 

 

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja