BRUT CARNIOLLUS

BRUT CARNIOLLUS

TETA LOJZKA IN KONSTRUKCIJA PRIVIDA

Umetnost današnjega časa je že dolgo na prelomni točki ter se vije v nedefinirano prihodnost, v kateri je njen obstoj kot takšne vprašljiv. Vedno znova prehaja iz enega sloga v drugi, razkriva različne vidike in poglede na svet ter odpira nova vprašanja. Opeva preteklost, kot tudi prihodnost, a ju hkrati graja. Njena moč pa nam dopušča umik iz realnosti, v iluzijo ali privid. To pa je točka, na kateri se nahaja umetnik Brut Carniollus. Njegov pogled razkrivajo foto-kolaži, ki predstavljajo nenavadne kombinacije elementov, tehnik in slogov, združenih v zaokroženo celoto.

Kot fotograf beleži trenutke vsakdanjega življenja ter okolja, ki ga obdaja. Le-ti so v končni fazi vzeti iz svojega prvotnega konteksta in v kombinaciji z drugimi fotografijami, gradijo novo likovno podobo, za katero bi lahko rekli, da je plod naključnega spajanja, pri iskanju idealne pripovedne rešitve. To pa ne pomeni, da mu vsaka fotografija nudi takojšno idejno izpeljavo, saj so foto-kolaži kombinacije slik, različnih časovnih, krajevnih, kot tudi tematskih ozadij. Lastnim fotografijam pa dodaja tudi ne avtorske slike. Glede na vsebino, bi lahko dela delili v tri različne sklope, ki se neposredno povezujejo z njegovima cikloma iz preteklosti “Obrazi v mestu” in “Metropolis”.

V prvem sklopu na sliki prevladuje moška podoba, ujeta v trenutku zamišljenosti ali odmaknjenosti. Skozi njo pa proseva urbani prostor, detajli arhitekture ter drugih elementov, ki jih ne moremo razločiti.  Na površini se pojavijo posamezne linije, točke ter različni odbliski, v katerih so ujeti detajli okolja. Lahko pa je del podobe tudi zapis, ki s svojo pisavo spominja na preteklost. Barva nakazuje do neke mere celo decentno paleto, ki vpliva na sam vtis turobno ali še z življenjem navdahnjeno zgodbo. Idejna zasnova v kateri je izrazita misel o minljivosti, spremembah, našemu bivanju, obstoju in zavedanju je tako rdeča nit, ki ji lahko sledimo v naslednjih dveh sklopih.

“Metropolis” iz katerega izvira sledeči sklop, se podreja podobi mesta ali prostora. Raziskovanje elementov, destrukcija ter ponovna členitev v nadrealistično, futuristično zastavljeno iluzijo mesta ter njegovih arhitekturnih komponent, tu prehaja iz skoraj realistično nedotaknjene podobe mesta, v čisto geometrijsko prostorsko definirano ali v skrajnosti že abstraktno zabrisano podobo. Vzporednice za domišljijsko, a vendar premišljeno in tehtno nakazano likovno zasnovo, bi lahko iskali v umetnosti dvajsetega stoletja. Dinamika v delih “Umeda sky tover” in “The hive” nakazuje na nenehno spreminjanje sveta, kot tudi na življenjsko energijo, ki je ujeta v samih slikah, medtem ko nam delo “Umeda” prikazuje tipično mesto našega vsakdana, ki deluje že domala nezanimivo in postransko. Pomembna pa je tudi perspektiva, skozi katero nas vodi v prostor. Ta je lahko ptičja, žabja ali pa centralna, tako delu doda nov pomen, kajti na osnovi pogleda, se spreminja tudi naše zaznavanje in dojemanje samega prostora in s tem povezana emocionalna zaznava.

Poslednji sklop pa nas vodi do naslova današnje razstave “Teta Lojzka in konstrukcija privida”. Izhajajoč iz naslova pričakujemo humorno-groteskno obarvano zgodbo. Same slike pa nas popeljejo v čisto drugo smer, kjer prevladuje dramatično-otožna nota. Vtis tega dodatno poudari izbor barvne palete v sivinskih odtenkih. Izjema je slika “Turn your back on the city”, kjer se v posameznih detajlih pojavijo rjavi toni. Prostor nadvlada ženska podoba, ki prevzame vlogo glavne protagonistke. Vidimo jo lahko v vlogi ujetnice, zaprte v neko vrsto škatle, lebdečo v zraku, drugje kot obupano nemočno ležečo podobo pred odprto omaro ali kot podobo, ki se giba v vzporednem svetu, odmaknjenem od mesta, ki je potisnjeno v ozadje zgornjega in spodnjega pasu slike. Ženska figura s svojo goloto kaže na prvinskost, na preporod, odmik in distanco od sveta kakršnega poznamo. S svojo senzualnostjo in krhkostjo pa posreduje občutek nemoči, kljub temu, da se želi zoperstaviti veličastnosti in moči modernega sveta, ko s pokončno držo le-temu obrne hrbet, kar vidimo v sliki “Steph”. To pa je v končni fazi le želja in privid, ki se že staplja z okoljem.

Večplastno zasnovane kompozicije tako nudijo pester preplet površin, v katerih so vidni različni detajli. Nekatere prepoznamo ter jih lahko povežemo z realnim svetom, spet drugi so kot gmote nerazpoznavne celote, s katero je zasičen prostor. Konstrukcija privida je torej čista iluzija, v katerega je vpeto dojemanje sveta kot takega, z vsemi pozitivno-negativnimi prijemi in stanje človeka ter njegovih strahov.

Melita Ažman

 

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja